»Romeo in Julija sta ostala v objemu. Mi bomo tudi. Nič nas ne more razdvojiti.«

»Vse, kar pesmi odslikavajo, je tisto, s čimer se zavestno ali nezavedno soočamo in od česar istočasno bežimo, da bi se približali neotipljivemu – višjemu, ki ga slutimo.«

»S tem pa lahko najdem skupni jezik. Posneti smo hoteli film o tem, kako nas črnska ljubezen naredi nepremagljive.«

»Zaobljeni in ostri kamni reke butajo drug v drugega, nekdaj so bili del gore, sedaj so del morja. Kje točno v bralcu in kje v knjigi se to zgodi? Ne vem. A ta moment je bistven, da poezija odloži bralčeva očala naučenega in ga nepripravljenega popelje k neposeljenemu in rahločutnemu – nazaj k človeku.«

»Zdaj se življenje širi, širi v vse smeri. / Le zdaj. Morda samo ta zdaj je vedno.«

»Nikoli ne reci nikoli.«

»Ni obod. / Ni vbod / Ni krogla. / Je valjast stavek / brez rime, brez vsebine / in brez cveta.«

»Ti pa še vedno ne poznaš / ne smrti ne upa, / le zreš ne več od nikoder. / Sam pomeniš slutnjo / in večnost noči.«

»Najlepše ljubezenske pesmi so bile posvečene osebam, ki nam drugim ne pomenijo kaj dosti, pa nas vseeno nagovarjajo. Kdo je Prešernova Julija, kdo Dantejeva Beatrice? Umetnost je vselej subjektivna, osebna izpoved.«